Pomen gibanja za otrokov razvoj

Gibanje je osnovna človeška potreba. Gibalna aktivnost ima predvsem preventiven učinek, saj s pomočjo rednega gibanja zmanjšujemo povečano telesno težo in s tem hkrati preprečujemo nastanek debelosti ter zmanjšujemo zmožnost za nastanek sladkorne bolezni.

Gibalna aktivnost zmanjšuje količino sladkorja v krvi ter znižuje krvni tlak in raven holesterola v krvi, posledično zmanjša verjetnost za nastanek bolezni srca in ožilja, torej obolevnost za srčno in možgansko kapjo. Gibanje nas tudi psihično sprošča.

Tim Burns navaja ugotovitev nevroznanstvenikov, da se ob gibanju otroka aktivira zadnji, spodnji del možganov, živci pa posredujejo informacije v višje predele možganov, ki jih uporabljamo za koncentracijo. Gibanje deluje neposredno na možgane in tako pospešuje nastajanje novih možganskih celic. Če otrok do petega leta ne hodi dovolj, ne bo dosegel maksimalnega razvoja posameznih struktur v možganih, bo imel kognitivne primanjkljaje.

Otrok, ki je premalo gibalno aktiven, se ne more zbrati pri učenju, ker je notranje nemiren in poln neizrabljene energije. Lahko postane nestrpen ali celo agresiven. Gibanje in šport pomagata pri pozitivnem odnosu do sebe (med mladimi, ki se aktivno ukvarjajo s športom, je manj takšnih, ki bi bili nasilni do sebe ali drugih ali bi se zatekali v alkohol, drogo in pohajkovanja).

Zaradi debelosti se pojavijo psihične težave (npr. negativna samopodoba, nizka samozavestj in nizko samozaupanjem) ter zdravstvene težave (težave z mišicami, kostmi, dihanjem ter sladkorna bolezen tipa 2, ki se je nekoč pojavljala le med odraslimi).

Če se otrok redno in dovolj gibal bo to pozitivno vplivalo na razvoj kosti, sklepov, mišic, motorične sposobnosti (hoja, tek, skakanje, poskoki, preskakovanje, plezanje, metanje) ter finomotoričnih sposobnosti za pisanje in risanje.

Gibalne dejavnosti pozitivno vplivajo na krepitev imunskega sistema. Otrok je namreč med gibalnimi aktivnostmi izpostavljen številnim vplivom naravnih dejavnikov, kot so zrak, sonce, voda in veter. S prilagajanjem na vse te vremenske pojave lahko krepi imunski sistem.

Raziskave so pokazale: otroci, ki so stari manj kot 8 let, preživijo pred TV ali igranju računalniških igric več kot 2 uri na dan; otroci, ki so stari več kot 8 let pa več kot 4 ure na dan.

Nezdravo prehranjevanje in nezdrav življenjski slog otroka in mladostnika vodi v nezdrav način prehranjevanja in nezdrav življenjski slog odraslega (tretjina predšolskih otrok in polovica šolskih otrok, ki imajo težave z debelostjo, se sooča z debelostjo tudi v odrasli dobi).

Po smernicah Svetovne zdravstvene organizacije naj bi se otroci in mladostniki morali gibati vsaj 60 minut na dan vse dni v tednu. Po novejših raziskavah pa se priporoča telesne aktivnosti za deklice z normalno težo 120 minut, za dečke pa 150 minut.

Telesna dejavnost naj bi zajemala 50 % aerobnih aktivnosti, 25 % vaj za krepitev mišic in 25% vaj za gibljivost.

V predšolskem obdobju in prvih letih šolanja naj športna vadba temelji na razvoju otrokovih gibalnih sposobnosti, kot so koordinacija (skladnost) gibanja, ravnotežje, moč, hitrost, gibljivost in natančnost ter da spodbuja veselje in pozitivna čustva. Pomembno je, da je vadba prilagojena njegovim interesom ter da spreminjamo intenzivnost dejavnosti ter omogočimo krajše počitke za regeneracijo.

Otroka nevsiljivo spodbujajmo k športnim aktivnostim, ne silimo ga k organizirani športni dejavnosti, saj lahko veliko športnih dejavnosti izvaja tudi v neorganizirani obliki (s starši, brati, sestrami, prijatelji). Trajanje športa naj bo prilagojeno otrokovi pripravljenosti, držimo se načela postopnosti. Začnemo lahko npr. z gibalnimi minutkami, nadaljujemo s krajšimi in nato daljšimi sprehodi ali pohodi. Pot popestrimo z s krajšim tekom (npr. do določenega drevesa, klopce) ali z različnimi gibalnimi vajami, s štetjem korakov ipd. Otrok se bo še raje udeležil pohoda, če seboj vzamemo zdrav prigrizek.

Otrok gibalne navade prevzema od staršev, ki imajo lahko nanj pozitiven ali negativen vpliv. Raziskave so pokazale, da so otroci mater, ki se aktivno ukvarjajo s športom, dvakrat bolj aktivni kot drugi in da so otroci očetov, ki se aktivno ukvarjajo s športom, 3,5-krat bolj aktivni od otrok s športno neaktivnimi starši ( 6-krat bolj, če sta aktivna oba).