Pomen gibanja za otrokov razvoj
Gibanje je osnovna
človeška potreba. Gibalna aktivnost ima predvsem preventiven učinek, saj s
pomočjo rednega gibanja zmanjšujemo povečano telesno težo in s tem
hkrati preprečujemo nastanek debelosti ter zmanjšujemo zmožnost za
nastanek sladkorne bolezni.
Gibalna
aktivnost zmanjšuje količino
sladkorja v krvi ter znižuje krvni tlak in raven holesterola v krvi, posledično
zmanjša verjetnost za nastanek bolezni srca in ožilja, torej obolevnost
za srčno in možgansko kapjo. Gibanje nas tudi psihično sprošča.
Tim Burns navaja
ugotovitev nevroznanstvenikov, da se ob gibanju otroka aktivira zadnji,
spodnji del možganov, živci pa posredujejo informacije v višje predele
možganov, ki jih uporabljamo za koncentracijo. Gibanje deluje neposredno na
možgane in tako pospešuje nastajanje novih možganskih celic. Če otrok do
petega leta ne hodi dovolj, ne bo dosegel maksimalnega razvoja posameznih
struktur v možganih, bo imel kognitivne primanjkljaje.
Otrok, ki je
premalo gibalno aktiven, se ne more zbrati pri učenju, ker je notranje
nemiren in poln neizrabljene energije. Lahko postane nestrpen ali
celo agresiven. Gibanje in šport pomagata pri pozitivnem odnosu do sebe (med
mladimi, ki se aktivno ukvarjajo s športom, je manj takšnih, ki bi bili nasilni
do sebe ali drugih ali bi se zatekali v alkohol, drogo in pohajkovanja).
Zaradi debelosti
se pojavijo psihične težave (npr. negativna samopodoba, nizka samozavestj in
nizko samozaupanjem) ter zdravstvene težave (težave z mišicami, kostmi,
dihanjem ter sladkorna bolezen tipa 2, ki se je nekoč pojavljala le med
odraslimi).
Če se otrok redno
in dovolj gibal bo to pozitivno vplivalo na razvoj kosti, sklepov, mišic,
motorične sposobnosti (hoja, tek, skakanje, poskoki, preskakovanje,
plezanje, metanje) ter finomotoričnih sposobnosti za pisanje in risanje.
Gibalne dejavnosti
pozitivno vplivajo na krepitev imunskega sistema. Otrok je namreč med
gibalnimi aktivnostmi izpostavljen številnim vplivom naravnih dejavnikov, kot
so zrak, sonce, voda in veter. S prilagajanjem na vse te vremenske pojave lahko
krepi imunski sistem.
Raziskave so
pokazale: otroci, ki so stari manj kot 8 let, preživijo pred TV ali igranju
računalniških igric več kot 2 uri na dan; otroci, ki so stari več kot 8 let pa
več kot 4 ure na dan.
Nezdravo
prehranjevanje in nezdrav življenjski slog otroka in mladostnika vodi v nezdrav način
prehranjevanja in nezdrav življenjski slog odraslega (tretjina predšolskih
otrok in polovica šolskih otrok, ki imajo težave z debelostjo, se sooča z
debelostjo tudi v odrasli dobi).
Po smernicah
Svetovne zdravstvene organizacije naj bi se otroci in mladostniki morali gibati
vsaj 60 minut na dan vse dni v tednu. Po novejših raziskavah pa se priporoča
telesne aktivnosti za deklice z normalno težo 120 minut, za dečke pa 150 minut.
Telesna dejavnost
naj bi zajemala 50 % aerobnih aktivnosti, 25 % vaj za krepitev mišic in 25% vaj
za gibljivost.
V
predšolskem obdobju in prvih letih šolanja naj športna vadba temelji na razvoju otrokovih gibalnih
sposobnosti, kot so koordinacija (skladnost) gibanja, ravnotežje,
moč, hitrost, gibljivost in natančnost ter da spodbuja veselje in pozitivna
čustva. Pomembno je, da je vadba prilagojena njegovim interesom ter
da spreminjamo intenzivnost dejavnosti ter omogočimo krajše počitke za
regeneracijo.
Otroka nevsiljivo
spodbujajmo k športnim aktivnostim, ne silimo ga k organizirani športni
dejavnosti, saj lahko veliko športnih dejavnosti izvaja tudi v neorganizirani
obliki (s starši, brati, sestrami, prijatelji). Trajanje športa naj bo
prilagojeno otrokovi pripravljenosti, držimo se načela postopnosti.
Začnemo lahko npr. z gibalnimi minutkami, nadaljujemo s krajšimi in nato
daljšimi sprehodi ali pohodi. Pot popestrimo z s krajšim tekom (npr. do
določenega drevesa, klopce) ali z različnimi gibalnimi vajami, s štetjem
korakov ipd. Otrok se bo še raje udeležil pohoda, če seboj vzamemo zdrav
prigrizek.
Otrok
gibalne navade prevzema od staršev, ki imajo lahko nanj pozitiven ali negativen vpliv. Raziskave so
pokazale, da so otroci mater, ki se aktivno ukvarjajo s športom, dvakrat bolj
aktivni kot drugi in da so otroci očetov, ki se aktivno ukvarjajo s športom,
3,5-krat bolj aktivni od otrok s športno neaktivnimi starši ( 6-krat bolj, če
sta aktivna oba).
Zapisala: Tadeja
Topolnik, pomočnica ravnateljice
Povzeto po:
Revija Vzgojiteljica,
marec-april, 2020, let. XXVII, št. 2, str. 22–24.